Kaj so Kulturni krogi obrodili?

Nastajanju predloga novega krovnega zakona v kulturi z imenom, ki nekaterim zveni še vedno tuje, a odraža srčiko zakonodajnih prizadevanj, torej predloga zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, je dalo pečat dvoje

iskanje strokovno utemeljenih rešitev, aktualnih tudi za javni sektor kot tak, kar se je odrazilo v tako intenzivnem sodelovanju s ključnimi vladnimi resorji kot še nikoli. Kultura je tokrat zares prišla iz obrobja v središče zanimanja državnega aparata;

preizkušanje predlaganih rešitev v široko zastavljani razpravi s tistimi, od katerih je na koncu odvisno, ali bo zakon zares zaživel: z občinami, kulturnimi institucijami, ljubiteljsko infrastrukturo, manjšinami…. Osrednji so bili seveda Kulturni krogi v Cankarjevem domu 30. in 31. januarja.

Ves ta čas je šlo za dialog. Ministrstvo je vstopalo vanj z svojimi idejami, a ne kot z dokončnimi opredelitvami, ampak kot z izhodišči, ki naj bi sprožila klasični dia-logos. Pristop je obrodil bogato. O tem se je mogoče prepričati na dva načina

tako, da se prebere povzetekKulturnih krogov, v katerem smo poskušili strniti 130 strani magnetograma na dobro tretjino,

tako, da se primerja razlike v zakonskem besedilu, do katerih je prišlo po usklajevanjih in posvetovanjih.

V nadaljevanju poskušamo strniti odzive, ti so bili večkrat tudi medsebojno izključujoč,i in pokazati, kako smo jih upoštevali pri pripravi predloga zakona, ki je bil sprejet na vladi.

1. Potrebna je natančnejša opredelitev javnega interesa – ne gre za nacionalni kulturni program, ampak za nacionalni program kulture

Predlagatelj ohranja svoj koncept: predlog zakona ureja postopke in mehanizme, kako priti do javnega interesa, medtem ko prepušča odgovor, kaj je v javnem interesu, programskim dokumentom, začenši z nacionalnim in lokalnimi programi kulture. Vendar pa spreminja opredelitev nacionalnega programa kulture tako, da ga postavi v zgodovinski kontekst: strateški dokument kulturne politike izhaja iz zgodovinsko doseženega položaja kulture (7.člen).

Vseobsežnost planirnja kulturnega razvoja je preteklost. Tudi sledenje predlogu o preimenovanju nacionalnega kulturnega programa v nacionalni program kulture je korak v novo smer: država naj zagotavlja pogoje, družba pa naj jih izkoristi. Tudi poimenovanje naj pokaže, da nikakor ne gre za to, da bi država že spet poskušala načrtovati razvoj družbe, še najmanj pa na področju kulture.

2. Preveč je poudarjen vpliv politike na kulturo -nacionalni kulturni program je bistvenejši kot zakon, iz njega naj izhajajo letni programi, javni interes je širši kot državni interes– potreben je nacionalni konsenz o kulturi – v nacionalnem svetu za kulturo mora biti zastopan tudi interes lokalnih skupnosti-državni interes za kulturo mora zajeti tudi zamejstvo -nacionalni svet za kulturo morajo sestavljati ugledni ljudje, ki bodo mislili kulturo kot celoto – ni jasno, katera stanovska društva lahko delegirajo v svet za kulturo;

Očitek politizacije kulture je v sredini, ki je izkusila podreditev kulture ideologijam na lastni koži, tako ključen, da lahko ogrozi legitimnost predlaganih rešitev v celoti oziroma kompromitira zakonske ambicije predlagatelja. Zato mu je bilo potrebno posvetiti posebno pozornost. V strankarski demokraciji bi bilo oporekanje legitimnosti izvoljenim predstavnikom demosa hipokrizija. Vendar pa je potrebno pritrditi vsem tistim, ki vztrajajo na tem, da se lahko interes javnih oblasti kot javni interes artikulira samo prek postopka javne demokratične procedure razpravljanja in odločanja na podlagi javne in vsakomur dostopne argumentacije. A pritrditi je potrebno tudi tistim, ki opozarjajo, da javni interes tudi ni samo interes strank na oblasti in interes kulturne elite.

Razprava je vspodbudila predlagatelja, da je še posebno pozornost posvetil rešitvam, ki so namenjene temu, da bi akterji javnega prostora dobili priložnost vplivati na upravljanje in odločanje v kulturi. Tako so predlagane naslednje nove rešitve oziroma izboljšave:

kulturna politika mora postati čim bolj eksplicitna in tako dati možnost razpravljanja o njej: ne le v obliki nacionalnega programa kulture, ampak tudi v obliki njegovih letnih izvedbenih načrtov, vsebinsko zastavljenih javnih razpisih in javnih pozivih za sofinanciranje in strategij javnih zavodov (6.člen),

Nacionalni svet za kulturo (NSK) ni več posvetovalno telo vlade, ampak samo deluje pri vladi, kar naj bi bil izraz njegove avtonomnosti (prvi stavek 12.člena),

NSK ni več delegatsko sestavljen, ampak prevzema politika odgovornost, da najde in pridobi »mislece, ki mislijo kulturo kot celoto« (drugi odstavek 12.člena).

strokovne komisije ministra imajo razširjeno področje dela: strokovna poklicanost se iz delitve denarja za projekte širi na delovanje javnih zavodov in podeljevanje vseh socialnih pravic iz zakona.

3. Zapisati, da je slovenska kultura v nacionalnem interesu -v zakonu misliti tudi na to, kako kulturi dati nov polet in kako jo plasirati v tujino;

Če bi ne bila v nacionalnem interesu, bi ne potrebovali nacionalnega programa za kulturo in nacionalnega sveta. Tako že sam zakon nakazuje, kar bo neposredno aktualno pri opredelitvi vloge kulture za razvoj Slovenije (kar ni samo kulturni razvoj Slovenije), kar od nacionalnega programa kulture izrecno zahteva tudi zakon. Glede novega poleta pa: odvisen bo od tega, koliko se bo zakon zares uporabljal, in od prioritet in ciljev nacionalnega programa kulture ter iz tega naslova izposlovanih sredstev.

4.Avtonomija javnega zavoda kot koncept, ki ga strokovna javnost lahko korigira -svet zavoda naj bo ustanovljen iz eminentnih ljudi kulture -besedilo prinaša preveč institucionalizacije;

Velika večina vseh razpravljalcev je ugotovila, da sveti javnih zavodov ne delujejo. Ministrstvo je postavilo tezo, da je razlog za tako stanje v protislovju, da imajo sveti pristojnosti, ki jih dejansko ne morejo izvajati. Škarje in platno ima ustanovitelj, zato naj bodo odgovornosti izpeljane iz njega neposredno, svet pa naj bo v položaju, ko nadzira tako direktorja kot politiko ustanovitelja (39.člen). S tem namenom se uvaja poleg sveta še nadzorni odbor (41.člen), sestavljen iz predstavnikov ustanovitelja, katerega osnovna naloga je nadzirati zakonitost dela in poslovanje. Zato v svetu ni več predstavnikov ustanovitelja, ampak je to zares civilnodružbeno telo: člane neposredno imenujejo organi in organizacije s področja dela javnega zavoda in zaposleni (41.člen).

Vir: prim-nov.si